Odvržejo jih v specialni koš za pokrove, seveda!

Koš za pokrove od plastenk v mestni hiši Adachi-ku, Tokio.

Na Japonskem je reciklaža del vsakdana. Poleg tega, da odstranijo zamaške in pokrove, ljudje ponavadi iz praznih plastenk odstranijo še nalepke, predno jih odvržejo v smetnjake.

Da je stvar resna, dokazuje tudi posebna organizacija, ustanovljena 1993, ki se ukvarja z vsem, kar je povezano z recikliranjem plastenk, ki jim Japonci po domače pravijo PET boturu (oz. PET bottle).

Recikliranje plastenk je Ministrstvo za okolje na Japonskem uzakonilo v aprilu 1997 z zakonom o recikliranju kontejnerjev in embalaže.

Na Japonskem kar mrgoli starodavnih reči. Ena takih je Jomon Sugi (po domače 縄文杉), ki je uradno najstarejše drevo na Japonskem, staro med 2170 in 7200 let (točna starost je neznana).

Drevo so odkrili leta 1968 v pragozdovih na malem južnem otoku Yakushima in namesto, da bi ga raje razkosali in naredili zobotrebce, so od takrat naprej pričeli z akcijami za ohranitev gozdov na tem otoku, ki ima status UNESCO World Heritage Site.

Jomon Sugi, ki spada v družino cipres in je najstarejša znana vrsta Cryptomeria japonica, se nahaja na severni steni gore Miyanoura-dake, najvišjem vrhu Yakushime, na nadmorski višini 1300 metrov. Drevo je visoko 25,3 metre in ima površino okoli 300 kubičnih metrov. Obseg debla je 16,2 metra. Obiskovalci si lahko drevo ogledujejo samo iz razgledne ploščadi, oddaljene 15 metrov od drevesa.

Na otoku se je sicer razvil zelo čvrst, medsebojno prepleten ekosistem. Nekatera drevesa te vrste, pod katere spada Jomon Sugi, so tako stara, da iz njih poganja kar novo drevje in ostalo rastlinje.

Zgoraj: Jomon Sugi, najstarejše drevo na Japonskem (vir: Wikimedia Commons). Spodaj levo: primerjava velikosti debla (pri pravem drevesu obiskovalci ne smejo zraven). Spodaj desno: lokacija drevesa na otoku Yakushima.

Na sejmu Automotive NEXT Industry Fair 2010 v Tokiu prejšnji teden je inštitut za okolje Waseda Environmental Institute predstavil novo ultra lahko električno vozilo nove generacije ULV-III.

Vozilo, ki je namenjeno za eno osebo in tehta le 72,6 kilogramov, se po besedah razvijalcev lahko uporablja kot mobilni oglaševalski medij za okoljevarstvene kampanje, saj lahko obliko vozila prilagodijo lastnikovim željam. Koristi se lahko tudi kot praktično osebno vozilo za hitri prevoz med železniškimi postajami, ki so bolj oddaljene ena od druge.

ULV, ki lahko doseže najvišjo hitrost 40 km/h, ima motor z močjo 400 W, baterija pa se napolni v 4 urah. Brez postanka lahko prevozi 80 kilometrov. Polnjenje baterije v tem vozilu vas bo stalo le 35 yenov oz. 0,31 EUR. V primerjavi s Prius-om od Toyote so stroški na kilometer 10-krat nižji.

Izdelovalec je nedavno prodal eno od teh ULV vozil neki restavraciji, kjer ga uporabljajo kot vozilo za dostavo hrane na dom.

ACROS Fukuoka (odprt 1995) v Fukuoki na Japonskem prekriva 35000 rastlin iz 76 vrst. Strehe in terase, ki zbirajo deževnico, omogočajo življenski prostor pticam in insektom. V kompleksu, ki leži v centru mesta in je v celoti grajen okolju prijazno, so kulturni, mednarodni in informacijski prostori, trgovine, galerije, muzej, koncertna dvorana ter odprti prostori za rekreacijo.

Globalna nihanja kažejo na to, da v grotesknih časih, ki prihajajo, zelena tehnologija ne bo samo eden najbolj donosnih svetovnih trgov, ampak tudi nuja, če bomo hoteli kot človeška rasa in ne kot človeška ribica preživeti v vse bolj škodljivem okolju, katerega smo v zadnjih sto letih razjedali s strupi vseh sort, barv, oblik in okusov.

Japonska, ki je ena vodilnih držav pri uvajanju zelenih tehnologij in kjer bivanje v zdravem okolju predstavlja pomemben del življenjskega sloga in ne le trend, že dolga leta na skoraj vseh področjih vlaga v inovacije, ki zmanjšujejo porabo naravnih virov ter spodbujajo k ohranjanju okolja.

Po svetovni raziskavi CERNA (Centre of Industrial Economics), opravljeni februarja 2009, ima Japonska v lasti 40,8% svetovnih patentov v zelenih tehnologijah v letih 1998 – 2003. Na drugem mestu so ZDA z 12,8% deležem patentov.

Tabela 10 držav z največ patentiranimi izumi na področju zelenih tehnologij

Vir: http://colli239.fts.educ.msu.edu/2003/12/31/japan-owns-40-of-worlds-patents-in-green-technology-2009/

Živimo v turbulentnem času, ko čebele zaradi dobičkonosnih pesticidov in vsesplošne onesnaženosti po vsem svetu hitro izumirajo. Če se bo trend nadaljeval, bomo nekega dne svoje krožnike polnili z umetno hrano, zgoščeno v barvitih Bayerjevih tabletkah kemičnega okusa zelene solate, fižola, jagod, borovnic in ostalih naravnih dobrin, ki jih bomo takrat poznali samo še iz slik in balad.

Dejstvo je, da je okoli tretjina vse hrane, ki je užijemo, odvisna od čebeljega opraševanja, v svetu pa je po raziskavah v zadnjih 10 letih izginilo okoli 40 procentov vse čebelje populacije.

Soustanovitelj projekta Atsuo Tanaka na vrhu nebotičnika Pulp and Paper Building v Ginzi. (Foto vir: The Japan Times)

Čebelji pik projekt v Ginzi

Da te številke ne kažejo nič dobrega, se zavedajo tudi člani zelo uspešnega projekta Ginza Hachimitsu Project, ki so si pred petimi leti zadali nalogo, da na strehi nebotičnika v tokijski Ginzi ustvarijo čebelam prijazni prostor za pridelovanje medu.

Na vrhu 11 nastropne stolpnice Pulp & Paper Building v Ginzi, tem najbolj prestižnem delu Tokya, polnem luksuznih trgovin in veleblagovnic, prostovoljna skupina goji 300.000 zahodnih in japonskih čebel.

Vsako jutro se čebele iz svojih lesenih panjev spustijo v nebo in v okolici iščejo cvetove za opraševanje in nabiranje nektarja, ter se ob koncu svojega dela vrnejo nazaj na streho. Ker je v Tokyu veliko parkov, lahko v soseščini najdejo precej zelenja v krogu 2 kilometrov, kjer so Hibiya Park, Hamarikyu Gardens, ogromni park cesarske palače, pristanejo pa tudi na obcestnem drevju ter na malih vrtovih in rastlinjakih, ki jih Japonci radi postavljajo na balkonih stanovanjskih zgradb.

Količina pridelanega medu se vsako leto povečuje. V 2009 so tako Ginpachi, kot so ljudje poimenovali te čebele v Ginzi, pridelale več kot 760 kg medu. Med nato prodajajo lokalnim trgovinam v omejenih količinah kot končni izdelek in pa kot sestavino za izdelavo raznovrstnega peciva in tort.

Vendar je projekt zaslužen za več kot samo pridelavo medu. Odkar so prinesli v Ginzo čebele, so namreč češnjeva drevesa v okolici začela poganjati češnje, kar se prej ni dogajalo, ker drevje ni bilo oprašeno. Češnje so tudi vir hrane za ptice, ki zdaj prihajajo v okolico, s tem pa se je povečalo tudi število manjših insektov, koristnih za delovanje ekosistema.

V začetku projekta je nekatere skrbelo, ali je varno v tako gosto naseljenem področju vzdrževati čebele, saj bi po njihovem mnenju lahko bile nevarne za ljudi. Skupina je zato podrobno razložila obnašanje in delovanje čebel stanovalcem zgradbe, s katerimi so se nato uspešno dogovorili za postavitev treh panjev na streho.

Po besedah skupine so čebele zelo miroljubne ter napadejo samo v primeru, če so nenadno ogrožene. V letih, odkar projekt deluje, se je izkazalo, da ni razloga za preplah, saj še ni bilo nobenega primera, da bi koga pičile, čeprav se spodaj na ulicah gnete vsak dan na tisoče ljudi. Prav nasprotno – Ginpachi čebele so postale celo neke vrste maskota Ginze.

Med Ginpachi, pridelan od čebel v Ginzi. (Foto vir: http://martinjapan.blogspot.com/2009/06/beekeeping-allowed-in-ginza-tokyo-why.html)

Po besedah enega od čebelarjev, so čebele v Ginzi celo bolj zdrave kot tiste na podeželju, kjer se pogosto uporabljajo pesticidi. Omenja, da pesticidi, ne izpušni plini, pravzaprav predstavljajo glavno nevarnost čebelam. Živijo namreč prekratek čas (le okoli 30 dni), da bi jim strupi izpušnih plinov naredili kakšno znatno škodo v telesu. Omenja še, da čebele v letijo po zraku le okoli en teden do 10 dni, ostali del življenja pa preživijo ob čiščenju panja.

Projekt za prihodnost

“Naša vizija prihodnosti je, da ni Ginza prostor, kjer bi stolpnice tekmovale za višino, temveč prostor, kjer bi ljudje in mali insekti bivali v sožitju z naravo,” pravi Atsuo Tanaka, soustanovitelj projekta. “Prepričani smo, da bodo čebele in odobravanje ljudi pomagalo ustvariti urbano okolje, polno zelenja v duhu satoyame (satoyama je japonska beseda, ki pomeni tradicionalno okolje, kjer ljudje bivajo in delujejo v sožitju z naravo in njenimi viri). Razveselilo nas bo, če bo naš projekt na nek način pripomogel k načrtovanju urbanega okolja prihodnosti na Japonskem.”

Projekt je dobil podporo mestne vlade, zanimanje japonskega Ministrstva za poljedelstvo, študentov ter ljudi, ki živijo v okolici. Kmalu se je stvar razširila in v letu 2007 je nastal dodaten projekt Ginza Green Project, s ciljem, da ponudijo čebelam še bolj prijazno okolje z gojenjem cvetličnih in zelenjavnih vrtov na strehah še drugih zgradb. Projekt ima še druge namene: ustvarjati zelene prostore, ki bodo vplivali k znižanju vročine zaradi asfalta in betona na cestah in zgradbah, promovirati lokalno pridelavo in uživanje hrane, ter spodbujati medsebojne odnose ljudi, ki sodelujejo pri projektu in ki bi drugače bili popolni neznanci.

Sajenje vrtov na strehah stolpnic. (Foto vir: http://beegarden.blog62.fc2.com)

Foto vir: http://beegarden.blog62.fc2.com

Ginza Green Project se je pričel na vrhu veleblagovnice Matsuya, kjer danes 30 zaposlenih prostovoljno skrbi za vrtove po končanem rednem delu. Tudi stranke se zanimajo, kaj se dogaja na strehi, in vrtovi so tako odprti za javnost. Matsuya tudi prodaja kruh in sladkarije z uporabo sestavin, ki jih gojijo na strehi.

V članku za Japan Times Atsuo Tanaka pravi: “Povprečna življenjska doba čebele je 30 dni. Količina medu, ki ga v svojem življenju proizvede, napolni le polovico žlice. To nam pove, kako dragoceno je njihovo življenje.”

DODATEK: Nekatere naše bralce je zanimalo, če tudi v drugih mestih po svetu na tak način gojijo čebele. Članek za MSNBC navaja, da čebele gojijo tudi v urbanih okoljih mest, kot so Paris, Berlin, London in Washington D.C. To dejavnost promovirajo tudi v San Franciscu. Posebnost projekta v Tokyu je v tem, da za načrtom stoji večja skupina z dolgoročno vizijo, ki pripomore k temu, da se projekt širi ter razvija nove okolju in ljudem koristne ideje, ki se ne omejujejo samo na čebelarstvo, kot je npr. Ginza Green Project. Nekatera ostala svetovna mesta čebeljarjenje prepovedujejo, med drugimi v New York City, kjer kakšnega ilegalnega čebelarja celo kaznujejo do $2000 (prepoved tam velja od leta 1999).

Kaj menite? Bi lahko projekt v Ginzi bila smernica tudi za ostala mesta, ki bi hotela dolgoročno korist od čebel? Vabimo vas, da spodaj vnesete vaš komentar!

—–
Viri:

- The Japan Times: http://search.japantimes.co.jp/cgi-bin/fl20090816×1.html
– Japan for Sustainability: http://www.japanfs.org/en/mailmagazine/newsletter/pages/029489.html
- TreeHugger: http://www.treehugger.com/files/2009/06/urban-beekeepers-lift-ban.php
- The Ginza Bee Project: http://www.gin-pachi.jp